Tradicionalne družbene in spolne norme lahko pomembno vplivajo na odločitve žensk za aktivnejšo politično delovanje. V kolikor v neki skupnosti še vedno prevladuje prepričanje, da je politika prostor v katerem (primerneje in pametneje) odločajo predvsem moški, ženskam pa je namenjena vloga skrbnic zasebnih prostorov in težav, to močno zavira stopnjo njihove udeležbe in zanimanja za politiko.
Če je politična socializacija neke skupnosti zavezana ohranjanju spolnih stereotipov in reproduciranju tradicionalnih spolnih norm, namesto da bi temeljila na načelih vključenosti in enakosti (v družinah, šolah in praksah političnega sistema), slednje predstavlja veliko oviro za aktivnejših vstop žensk v politiko. Ženske, ki se morebiti odločajo za aktivnejši vstop v politiki, so namreč na vsakem koraku seznanjene z obravnavo političark znotraj politične arene in v družbi širše. K temu je pomembno dodati tudi medijsko reprezentiranje žensk v politiki. V kolikor so ženske, ki soustvarjajo aktualni politični prostor v medijih podvržene neenaki obravnavi in so deležne seksističnega in šovinističnega posmeha, ki ostaja nereflektiran in nekritiziran, s tem ne ustvarjamo spodbudnih pogojev za širše vključevanje žensk v politiko.
Volilni sistem lahko s podpornimi pravnimi in institucionalnimi okvirji pomembno prispeva k večji zastopanosti žensk v politiki. V Sloveniji smo, po dolgih letih demokratičnega deficita, ki ga je v politiko prinašal nizek delež žensk, s spremembo ustave, predpisali minimalni delež za vsakega izmed spolov na kandidatnih listah (spolne kvote), ki je pripomogel k enakopravnejši reprezentiranosti. Najprej je bil ta delež predpisan za volitve v Evropski parlament (2004; ciljni delež: 40%), nato za volitve na lokalni ravni (v občinske in mestne svete) (2005; ciljni delež: 40%) in nazadnje še za volitve v Državni zbor (2006; ciljni delež: 35%). Izrazite skoke deleža žensk v državnem zboru moramo pripisati tudi nastanku novih strank, ki na volitvah dosežejo dobre rezultate in zaradi ožje baze na izvoljiva mesta in okraje postavljajo tudi ženske in ne toliko dejanski spremembi (politične) kulture in preseganju spolnih stereotipov na področju žensk v politiki.
Politične stranke lahko aktivno pripomorejo k spodbujanju ženskega političnega participiranja – uvedejo lahko notranje sisteme spolnih kvot, ki predvidevajo da se tudi na najvišjih strankarskih pozicijah predstavijo ženske, obstoječe razlike med spoloma znotraj strankarskih struktur pa lahko presežejo tudi s prednostnim obravnavanjem ženskih kandidatk. Stranke lahko (mlajšim) ženskam, ki jih potencialno zanima politično delovanje ponudijo mentorske programe, ki bi jim omogočili bližje spoznavanje z naravo delo in potrebnimi veščinami in znanji za učinkovito sprejemanje političnih odločitev. Politične stranke lahko ustanovijo posebne sekcije, ki se ukvarjajo z vprašanji povezanimi z vlogi in položajem žensk v družbi: enakost spolov, reproduktivne pravice, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter podobno, s čimer (ne)posredno omogočajo širši vstop v politično areno ženskam. Stranke morajo ustrezno nasloviti tudi vprašanje potencialnega nasilja, diskriminacije in nadlegovanja na podlagi spola (z ustreznimi mehanizmi in strategijami), s čimer ustvarijo varen prostor, ki je zavezan doseganju enakosti spolov.
Ker so bremena usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja povsod po svetu še vedno neenakomerno razdeljena na pleča žensk, ki opravijo veliko večje količine skrbstvenega in gospodinjskega dela od moških, jih lahko slednje odvrne od aktivnejšega sodelovanja v politiki, ki zahteva veliko časa in odsotnosti. Tudi za doseganje enakopravnejše zastopanosti žensk v politiki, je pomembno spodbujati prakse usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ki temeljijo na enakosti spolov in ki aktivno spodbujajo moške pri opravljanju skrbstvenih in gospodinjskih opravil.
Ker je politika še vedno razumljena kot prostor v katerem že stoletja delujejo predvsem moški, je ženskam otežen dostop do usmerjenega izobraževanja, usposabljanja in kreiranja vezi s centri politične moči, ki bi jih lahko odprli vrata v svet politike.
Ženske se še vedno, povsod po svetu, pogosto srečujejo z zakoreninjenimi stereotipi in predsodki, ki postavljajo pod vprašaj njihove vodstvene sposobnosti ter spodkopavajo njihovo verodostojnost in potencialno učinkovitost v političnih vlogah.
V političnih sferah so ženske izpostavljene različnim oblikam seksizma, od mikroagresije do odkritega nadlegovanja, kar ustvarja okolje, ki jih odvrača od sodelovanja in onemogoča napredovanje.
Kljub temu, da predstavljajo polovico prebivalstva, so ženske še vedno precej premalo zastopane v vodilnih političnih vlogah in organih odločanja, kar ima za posledico politike in prednostne naloge, ki morda ne upoštevajo v celoti potreb in skrbi žensk.
Družbene norme in institucionalne strukture ohranjajo neenakost med spoloma v politiki ter ustvarjajo sistemske ovire, ki ovirajo napredek žensk in ohranjajo obstoječe stanje.
Pomanjkanje vidnih ženskih političnih vzornic lahko odvrne ambiciozne ženske od politične kariere, kar še povečuje razlike med spoloma v politični zastopanosti.
Zagotavljanje celovitih programov aktivnega državljanstva in mentorstva, prilagojenega mladim ženskam, jim lahko zagotovi znanje, spretnosti in samozavest za orientacijo v političnem okolju in opravljanje vodstvenih funkcij že v zgodnjem otroštvu oziroma mladosti.
Usmerjanje mladih žensk v organizacije zagovorništva kot so študentski sveti, mladinski parlamenti in podobno, jim pomaga spoznavati potencialno platformo za aktivno vključevanje v politiko, možnost izražanja svojih skrbi ter idej in zavzemanja za spremembe znotraj svojih skupnosti.
Izpostavljanje mladih voditeljic kot vzornic in predstavitev njihovih dosežkov v politiki lahko navdihuje in opolnomoča druge mlade ženske, da si lažje predstavljajo sebe kot prihodnje politične voditeljice, s čimer se odpravljajo ovire (stekleni stropovi in zidovi) ter izpodbijajo stereotipi.
Izkoriščanje moči družbenih medijev in digitalnih platform za krepitev glasov mladih žensk v politiki omogoča večjo udeležbo in povezanost ter učinkovitejšo mobilizacijo podpore, ozaveščanja in spodbujanja ukrepanja v zvezi z vprašanji, ki jih zanimajo.
Zagovarjanje mladim prijaznih politik, kot so znižanje starostne omejitve volilne pravice, povečanje zastopanosti mladih v organih odločanja in izvajanje vključujočih struktur upravljanja, daje mladim ženskam možnost, da aktivno oblikujejo politike in izpsotavljajo tiste prednostne naloge, ki še posebno vplivajo na njihova življenja.
Spodbujanje mladih žensk k sodelovanju v družbenih iniciativah, prostovoljstvu in delu v skupnosti krepi občutek državljanske odgovornosti in opolnomočenja ter postavlja temelje za njihovo prihodnje vključevanje v politični aktivizem in vodilne vloge.
Ponudba programov za razvoj vodstvenih sposobnosti, delavnic in usposabljanj, prilagojenih posebej za mlade ženske (EWA), spodbuja bistvene vodstvene sposobnosti, kot so komunikacija, pogajanje in strateško razmišljanje, ter jim omogoča, da postanejo učinkovite zagovornice sprememb znotraj svojih skupnosti.
Ženske v politiki
Ženske so predsednice držav in/ali vlad zgolj v 34 državah sveta od 195.
Ženske zasedajo 26,5 odstotka parlamentarnih mest.
Na svetovni ravni je manj kot ena od štirih ministric ženska (22,8 odstotka).
Ob tem je pomembno poudariti še, da ženske najbolj pogosto vodijo ministrska mesta s področja človekovih pravic, enakosti spolov in socialne varnost, medtem ko moški prevladujejo na področjih politik, kot sta obramba in gospodarstvo.
Ženske predstavljajo približno polovico prebivalstva, njihovi pogledi in izkušnje pa se lahko pomembno (tudi zaradi neenakega položaja v katerem v družbi živijo) razlikujejo od moških stališč.
VOLILNE PRAVICE
Gibanje za volilno pravico žensk predstavlja enega ključnih poglavij v zgodovini prizadevanj za enakost spolov in zagotavljanje demokratičnih pravic vseh.
Gibanje, ki ga je zaznamoval svetovni boj, ki je trajal dolga desetletja, se je začelo v 19. stoletju, z jasnimi prizadevanji zagotoviti volilno pravico ženskam in izpodbijati prevladujočo predstavo, da je aktivna in pasivna politična udeležba izključno domena moških.
Pod vodstvom pogumnih in neustrašnih aktivistk ter vizionark, kakršne so bile Susan B. Anthony, Elizabeth Cady Stanton, Emmeline Pankhurst in številne druge, so ženske po različnih delih sveta organizirale shode, peticije in kampanje, da bi zahtevale svojo temeljno pravico do sodelovanja v demokratičnem procesu.
Ženske v politiki –
Ženske v politiki –
ČASOVNICA BOJA
ZDRUŽENI NARODI – Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (1979)
7. člen:
189. člen: Pri odpravljanju neenakosti med moškimi in ženskami pri delitvi moči in odločanju na vseh ravneh morajo vlade in drugi akterji spodbujati aktivno in vidno politiko vključevanja vidika spola v vse politike in programe, tako, da se še pred sprejetjem odločitev analizirajo učinki določenih politik in ukrepov, tako za ženske kot za moške.
195. člen: Vlade, nacionalni organi, zasebni sektor, politične stranke, sindikati, organizacije delodajalcev, podregionalni in regionalni organi, nevladne in mednarodne organizacije ter izobraževalne ustanove morajo:
Zagotoviti usposabljanja za vodenje in samopodobo za pomoč ženskam in dekletom, zlasti tistim s posebnimi potrebami, ranljivim skupinam žensk ter pripadnicam rasnih in etničnih manjšin, da se okrepi njihova samozavest in se jih spodbudi k prevzemanju odločevalskih položajev;
Imeti pregledna merila za odločevalske položaje in zagotoviti uravnoteženo sestavo organov za izbor glede na spol;
Vzpostaviti sistem mentorstva za neizkušene ženske in zlasti ponuditi usposabljanje, vključno z usposabljanjem na področju vodenja in odločanja, javnega nastopanja ter usposabljanja za vodenje političnih kampanj.
Protokol iz Maputa, uradno znan kot Protokol k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev o pravicah žensk v Afriki, je prelomen pravni instrument, ki ga je Afriška unija sprejela leta 2003. Posebej obravnava pravice žensk in njihovo udeležbo v različnih vidikih življenja, vključno s političnim udejstvovanjem. V dokumentu je poudarjena pravica žensk do polnega sodelovanja v političnih procesih in procesih odločanja v njihovih državah. Države pogodbenice so pozvane, naj sprejmejo ukrepe za zagotovitev enakopravne udeležbe žensk v političnem vodenju, vključno s pravico voliti in biti izvoljena ter dostopom do političnih funkcij in udeležbo v ostalih javnih zadevah.
Ustava Republike Slovenije
14. člen
(enakost pred zakonom)
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
43. člen
(volilna pravica)
Volilna pravica je splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.
Projekt EWA sofinancira Evropska unija iz sredstev Programa za državljane, enakost, pravice in vrednote. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev_ic in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske komisije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti Evropska komisija.